Življenje je eksistenčno povezano z vodo, ki je naravni in skupni vir. Skozi zgodovino je upravljanje z vodo, njenimi presežki ali pomanjkanjem, spodbudilo nešteto tehnoloških inovacij. Izkazala se je človeška iznajdljivost, pa tudi mačehovski odnos do ekosistema. Na podlagi nastajanja vodne dediščine na Krasu članek podaja teoretičen premislek o vlogi dediščine pri reševanju okoljskih izzivov. Tu se razvijajo novi koncepti o naravnih pravicah, ekosistemskem pristopu in dediščini kot dialoški praksi za ponovno vzpostavljanje ravnovesja med naravo in človeško ustvarjalnostjo ter spodbujanjem interdisciplinarnega povezovanja.