Selitve so ena od konstant človeštva in tega se zavedamo tudi v Sloveniji, ki je bila vedno izjemno prehodna. V veliki meri gre za urbani pojav, zato imajo muzeji v urbanih okoljih ključno vlogo pri ozaveščanju javnosti o zgodovinskih in sodobnih perspektivah priseljenske politike in kulture. V prispevku pregledam, kako se nekateri evropski muzeji v svoji aktivistični praksi soočajo z begunsko krizo, kako vzpostavljajo dialog s priseljenci, lokalnimi skupnostmi in obiskovalci ter s tem prispevajo h kulturni integraciji priseljencev in k spremenjenim kulturnim identitetam kraja. Muzeografsko vprašanje, kako postaviti priseljenske in begunske tematike v muzej, lahko razširimo z možnostjo, da muzealci inkluzivne metode vpeljejo tudi v begunske centre in samoorganizirane skvote. Temeljni namen tega pisanja je spodbuditi slovensko muzejsko javnost k nadaljevanju diskurza, kako lahko muzeji in galerije pripomoremo k blaženju žgočih priseljenskih izzivov.