Prispevek analizira predstave kmetov s Krasa in Ljubljanskega barja o »dobrem kmetu« in »dobri krajini« z namenom boljšega razumevanja njihovega odnosa do varstva narave v kmetijstvu. Sogovorniki so visoko vrednotili naravno in kulturno dediščino prostora, ki se ohranja predvsem z ekstenzivnimi praksami, a je za večino ideal predstavljalo intenzivno kmetijstvo. Sebe so prepoznavali kot skrbnike narave, vendar bolj v kontekstu ohranjanja narave, primerne za dolgoročno in ekonomsko uspešno kmetijsko pridelavo, redkeje pa za varstvo prostoživečih rastlinskih in živalskih vrst.