Pot v begunski center Idomeni na grško-makedonski meji
Ob pripravi na etnološko muzejsko razstavo »Afganistan«, katere del bo posvečen tudi begunskemu vprašanju, smo se Ralf Čeplak Mencin, Gregor Ilaš, Jure Rus in avstrijski fotograf Karlheinz Fessl, 18. marca, z avtomobilom odpeljali na 1000 km dolgo pot v begunski center Idomeni na grško-makedonski meji.
V begunskem centru smo preživeli en dan. Namen poti je bil raziskati in dokumentirati stanje beguncev, s posebnim ozirom na afganistanske begunce. V begunski center Idomeni, ki je na sami grško-makedonski meji smo prispeli v soboto, 19. marca zjutraj in ostali do noči. Razkropili smo se po ogromnem kompleksu travnikov, zapuščene železniške postaje, zapuščenih objektov, ki so ob mejni reki zagrajeni z dvojno visoko žiletkasto in žičnato ograjo. Po vsem terenu pa je na stotine šotorov in v času našega obhoda ocenjujemo, da je bilo približno 10.000 begunk in beguncev iz Sirije, Iraka, Afganistana, Irana, Somalije in najverjetneje še drugih bližnjevzhodnih in severnoafriških držav.
Zelo opazni so bili Ezidi[1], ki so nas prijazno povabili v svoje šotore in pripovedovali o ISISovih grozodejstvih. S skupino desetih Afganistancev, mlajših moških, smo naredili intervjuje in jih portretirali. Posneli smo tudi drugo skupino Afganistancev – Hazarov, ki so se zvečer, za sprostitev igrali »Med dvema ognjema«. Naredili smo okrog 3000 fotografij, nekaj videov in avdio intervju z obupano Sirijko, ki že tri tedne čaka, da odprejo grško-makedonsko mejo. Na terenu nekdanje železniške postaje smo našli Sirijca s šotorom, na katerem je pisalo »Open the border /odprite mejo«, ki je bil pripravljen zamenjati svoj šotor za šotor, ki smo ga pripeljali s seboj. Srečali smo deklico, ki je novinarjem kazala blok s svojimi risbicami.
Na splošno so bili begunke in begunci zelo prijazni in komunikativni, vse pa je najbolj zanimalo, kaj se bo zgodilo z njimi in ali se bo odprla meja. Vse skrbi kaj se politiki dogovarjajo o njih (bojijo se neustreznega dogovora med Turčijo in EU). Dogovarjajo se namreč o njihovih usodah. V Siriji je vojna, v tako in drugače problematično Turčijo nočejo.
Čakajo že več tednov. Dodatno jih je dotolklo večdnevno deževje… Vse povsod je bilo blato, šotori so začeli puščati, tako da so jih pokrili s polivinilom. Vsak si je poiskal zatočišče po svojih močeh: nadstreški peronov, zapuščene hiše, zapuščena gospodarska poslopja, železniška postaja…
Po deževju je končno posijalo sonce, končno so si lahko ljudje začeli sušiti perilo. Fantje in dekleta so po okolici iskali vejevje, da so si lahko kurili na ognjiščih in si kaj malega tudi skuhali sami. Na obrok v šotoru grških oblasti je bilo potrebno čakati v dolgih vrstah kar nekaj časa. »Poslovno priložnost« so zavohali tudi nekateri posamezniki. Ob poti prodajajo hrano, cigarete, sim kartice, baterije, polnilce. V kraju sta tudi dve lokalni okrepčevalnici v kateri lahko kupite toplo hrano, kavo in si napolnite telefone. Grške oblasti so zgradile tudi večje šotore, po tleh so položili palete in osb plošče, ter vanje namestili dvojne postelje. Primanjkuje toaletnih prostorov (pihal je močan veter, tako da jih je veliko podrlo na tla), tople vode, kopalnic sploh nimajo…
Nekaj je tudi humanitarnih ekip iz Velike Britanije, Švice, Norveške, Nemčije, Zdravniki brez meja in neodvisni novinarji. Mlajši begunci zasedajo tire na križišču ceste in železnice, v rokah držijo popisane plakate ali odtrgane dele kartonastih škatel z napisi » We are not terrorists, we are human / Nismo teroristi, smo le ljudje«..., majice z napisi, ki sporočajo eno: da so ljudje več kot le potni listi.
Celoten center preveva tesnobna negotovost… Ali jih bodo vrnili v Turčijo, razselili po Grčiji ali pa bodo mogoče šli v tako zaželjeno Nemčijo?
[1] Ezidi sodijo med najstarejša ljudstva sveta indoevropskega porekla. So častilci sonca in izhajajo iz Indije. So monoteisti, njihovo osrednje božanstvo je Vsemogočni Khudeh, ki je stvarnik vesolja. Njihova vera pa je Jazidizem oz. Sharfadin. Pred zasedbo ISISa so živeli v severnih delih Sirije (Sinjar) in Iraka. Avgusta 2014 je ISIS pobil od 2000 – 5000 ezidskih moških, ženske in otroke pa so zasužnjili. https://en.wikipedia.org/wiki/Yazidis
Foto: Jure Rus