So kvadratno ali trikotno urezano žensko pokrivalo iz lanenega platna ali bombaža različnih debelin in prosojnosti.

Vsaj od poznega srednjega veka je mogoče njihovo rabo pripisati vsem družbenim plastem, le da so se močno razlikovale po debelini in prosojnosti materiala. Če so plemkinje uporabile tanke, prosojne in dragocene tančice, so kmetice za vsakdanje opravke in delo uporabljale doma tkano laneno platno, zgolj za praznične priložnosti pa finejši beljeni bombaž. V prvi polovici 19. stoletja so se na večjem delu slovenskega ozemlja pokrivale s pečami le še kmetice, plemkinje in meščanke pa jih opustile in jih nadomestile z modnimi klobuki. Kmečke peče so šele konec 18. in v 1. pol. 19. stoletja doživljale pravi razcvet, ko so jih pogosteje okrasili s čipkasto obrobo in belo vezenino. Po sredini 19. stol. so se kmečke peče postopoma umikale pisanim rutam, belo vezene bombažne in prosojne tilaste peče pa so dobile nove pomene: kot del starejšega prestiža so lahko vse do 1. in celo do 2. svetovne vojne pokrivalo nevest, birmanskih boter, pa družic in svatovk na ženitovanjih in novih mašah. Skupaj z drugimi, sodobno krojenimi oblačili, so jih nadele za procesije ob nekaterih verskih praznikih (npr. na telovo in veliko noč), krajevnih praznikih, državniških sprejemih ipd. A ti načini uporabe so povezani tudi z rabo t.i. narodnih noš (pripadnostnih kostumov).

Peče so večinoma izdelovale poklicne vezilje, kmečke žene in dekleta pa zgolj nekatere veziljsko poenostavljene primere s konca 19. in prve polovice 20. stoletja.