Popotovanje spominov preko krajin Alžirije v 60. letih 20. stoletja
Razstava prikliče poti, pokrajine, puščavo, podeželje in poglede na raznoliko kulturno krajino Alžirije iz 60. let prejšnjega stoletja. Hkrati odstira prva leta neodvisnosti te severnoafriške države, ki je po osamosvojitvi izpod kolonialne oblasti (1962) doživela vrsto družbenih in političnih sprememb ter izzivov, s katerimi se je soočila v okviru gibanja neuvrščenih. Ta osebna razstava je nastala v SEM ob 60. obletnici vzpostavitve (1964) Muzeja neevropskih kultur v Goričanah. Kustodinja in avtorica razstave je Nina Zdravič.
»Reminiscence na Alžirijo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti na številna družinska potovanja po Alžiriji v obdobju med letoma 1963 in 1967, ko smo tam živeli, so na tej osebni razstavi ujete podobe na arhivskih fotografijah in preko tradicijskih rokodelskih izdelkov iz družinske alžirske zapuščine. To so le utrinki spominjanja na ta čas v Alžiriji in drobci pričevanj o bogastvu naravne in kulturne dediščine te severno afriške države, ki prosevajo v sedanjost.« (Nina Zdravič)
Na razstavi so predstavljeni rokodelski izdelki berberskega izvora kot nosilni vir spomina z vtkanimi zgodbami ljudi in krajev. Med njimi so nakit, preproge, oblačila, lončarski in bakreni izdelki. Ti ročno izdelani predmeti so bili zbrani na družinskih potovanjih po Alžiriji.
Na razstavi so predstavljeni rokodelski izdelki berberskega izvora kot nosilni vir spomina z vtkanimi zgodbami ljudi in krajev. Med njimi so nakit, preproge, oblačila, lončarski in bakreni izdelki. Ti ročno izdelani predmeti so bili zbrani na družinskih potovanjih po Alžiriji.
Edinstvene prizore narave alžirskih pokrajin na razstavni projekciji prikazujejo fotografije iz obsežnega družinskega arhiva starih diapozitivov in negativov. Razstava razkriva tudi manjšo zbirko izvirnih črno-belih umetniških fotografij alžirske puščave, ki jih je leta 1965 ustvaril Abdeslam Kheliliznani, priznani alžirski mojster fotografije iz mesta Ouargle v oazi Sahare in jih podaril očetu avtorice razstave.
Alžirija je dežela izjemnih naravnih lepot, zakladnica zgodovinskih spomenikov in območji, skrivnostna in privlačna mešanica raznolikosti identitet in legend. Je severnoafriška država z obalo ob Sredozemskem morju in z veliko puščavo Saharo v notranjosti. Prepletena je z odtisi prastarih civilizacij, zgodovine vladavin tujih imperijev in kolonialne oblasti (1830 – 1962), ter nazadnje s sledovi burnih sprememb iz najnovejše zgodovine, ki jih je prinesla dekolonizacija (1962).
Je osrednja država prostrane regije Magreb (Zahod v arabščini), s primarno arabsko identiteto in z dediščino Berberov z več tisoč let zgodovine, vere in jezika in skupne kulture s koreninami v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Zgodovinar Barnaby Rogerson je v svoji knjigi Severna Afrika, Zgodovina od Sredozemske obale do Sahare (1998) zapisal, da se države Magreba v veliki meri razlikujejo od sosednjih držav celinske Afrike: »Severna Afrika na vzhodu ostaja po svojem 'srcu' zavezana arabskemu in islamskemu svetu. Iz te smeri so namreč prišle vse tri velike kulturne preobrazbe, ki so se uveljavile v Severni Afriki: neolitska revolucija, feničanska železna doba in prihod islama«.
Osamosvojitev leta 1962, ki je sledila sedemletni vojni za neodvisnost, predstavlja za Alžirijo zgodovinsko prelomnico z otipljivimi znamenji prehoda izpod evropske kolonialne vladavine in njenimi posledicami. Samostojnost Alžirije, te tako raznolike dežele in družbe, so med prizadevanji za izgradnjo nove moderne arabske države večplastno zaznamovale mnogotere spremembe v ureditvi države, a tudi nestabilne razmere in preobrazbe.
Med izzivi, s katerimi se je soočala v prvih letih neodvisnosti, je bilo tudi pomanjkanje kvalificiranih kadrov, znanja in ustrezne infrastrukture, ki jih je Alžirija kot država v razvoju reševala s podporo in z zavezništvom držav gibanja neuvrščenih, s katerimi je sodelovala in razvila uspešno mednarodno 'tehnično kooperacijo'. Ta je spodbujala prenos znanja, gospodarski in socialni napredek – med drugim in predvsem z nekdanjo Socialistično federativno republiko Jugoslavijo, katere del je bila tedaj Slovenija.
V okviru tega sodelovanja je bil oče avtorice razstave, zdravnik prof. dr. Franjo Zdravič, specialist za plastično in rekonstruktivno kirurgijo, leta 1962 imenovan na več letno medicinsko misijo v Alžiru. Delal je v bolnišnici za plastično in maksilofacialno kirurgijo, kjer je ustanovil oddelek za rekonstruktivno kirurgijo in oddelek za opekline v otroški bolnišnici. Ostali družinski člani so se mu v Alžiru pridružili leta 1963 in tam ostali štiri leta, vse do 1967.
Modernost in sodoben tehnološki čas ter globalni razvoj so kot drugod po svetu tudi kulturno krajino Alžirije že precej preoblikovali. Tako lahko razstava spodbudi razmislek o pomenu ohranjanja spominov za razumevanje preteklosti in s tem prihodnosti.
V priponkah preberite več o razstavnih poglavjih.
Alžirija je dežela izjemnih naravnih lepot, zakladnica zgodovinskih spomenikov in območji, skrivnostna in privlačna mešanica raznolikosti identitet in legend. Je severnoafriška država z obalo ob Sredozemskem morju in z veliko puščavo Saharo v notranjosti. Prepletena je z odtisi prastarih civilizacij, zgodovine vladavin tujih imperijev in kolonialne oblasti (1830 – 1962), ter nazadnje s sledovi burnih sprememb iz najnovejše zgodovine, ki jih je prinesla dekolonizacija (1962).
Je osrednja država prostrane regije Magreb (Zahod v arabščini), s primarno arabsko identiteto in z dediščino Berberov z več tisoč let zgodovine, vere in jezika in skupne kulture s koreninami v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Zgodovinar Barnaby Rogerson je v svoji knjigi Severna Afrika, Zgodovina od Sredozemske obale do Sahare (1998) zapisal, da se države Magreba v veliki meri razlikujejo od sosednjih držav celinske Afrike: »Severna Afrika na vzhodu ostaja po svojem 'srcu' zavezana arabskemu in islamskemu svetu. Iz te smeri so namreč prišle vse tri velike kulturne preobrazbe, ki so se uveljavile v Severni Afriki: neolitska revolucija, feničanska železna doba in prihod islama«.
Osamosvojitev leta 1962, ki je sledila sedemletni vojni za neodvisnost, predstavlja za Alžirijo zgodovinsko prelomnico z otipljivimi znamenji prehoda izpod evropske kolonialne vladavine in njenimi posledicami. Samostojnost Alžirije, te tako raznolike dežele in družbe, so med prizadevanji za izgradnjo nove moderne arabske države večplastno zaznamovale mnogotere spremembe v ureditvi države, a tudi nestabilne razmere in preobrazbe.
Med izzivi, s katerimi se je soočala v prvih letih neodvisnosti, je bilo tudi pomanjkanje kvalificiranih kadrov, znanja in ustrezne infrastrukture, ki jih je Alžirija kot država v razvoju reševala s podporo in z zavezništvom držav gibanja neuvrščenih, s katerimi je sodelovala in razvila uspešno mednarodno 'tehnično kooperacijo'. Ta je spodbujala prenos znanja, gospodarski in socialni napredek – med drugim in predvsem z nekdanjo Socialistično federativno republiko Jugoslavijo, katere del je bila tedaj Slovenija.
V okviru tega sodelovanja je bil oče avtorice razstave, zdravnik prof. dr. Franjo Zdravič, specialist za plastično in rekonstruktivno kirurgijo, leta 1962 imenovan na več letno medicinsko misijo v Alžiru. Delal je v bolnišnici za plastično in maksilofacialno kirurgijo, kjer je ustanovil oddelek za rekonstruktivno kirurgijo in oddelek za opekline v otroški bolnišnici. Ostali družinski člani so se mu v Alžiru pridružili leta 1963 in tam ostali štiri leta, vse do 1967.
Modernost in sodoben tehnološki čas ter globalni razvoj so kot drugod po svetu tudi kulturno krajino Alžirije že precej preoblikovali. Tako lahko razstava spodbudi razmislek o pomenu ohranjanja spominov za razumevanje preteklosti in s tem prihodnosti.
V priponkah preberite več o razstavnih poglavjih.
Kustodinja in avtorica razstave: Nina Zdravič
Znanstvena sodelavca: dr. Marko Frelih, SEM, dr. Bojana Rogelj Škafar, SEM
Likovna interpretacija vsebinskega koncepta razstave in grafično oblikovanje: Mojca Turk