11. maj 2006 - 22. oktober 2006

Razstava razkriva zbirko skrinj na poti iz depoja v depo. Razstavljene so skrinje različnih poslikav, barv in drugih načinov krašenja: od tiste preproste, najstarejše z vrezano letnico 1596 (priložnostna razstava SEM).

Prihod pomladi je v Slovenski etnografski muzej prinesel po poldrugem letu izdelovanja tudi uspešno dokončanje sanjane sodobne opreme novih depojskih prostorov v razstavni hiši na Metelkovi (oziroma pod njo, v nedrjih zemlje, pregovorne hranilke zakladov). Tako je nastopil čas postopnega preseljevanja nacionalne etnološke zakladnice zbirk opredmetenega spomina, dediščine materialne kulture slovenskega in zunajevropskega vsakdana in praznika, iz starih prostorov, skritih za samostanskimi zidovi, v klimatizirano podzemlje novega muzejskega domovanja. In obrodila je zamisel, naj s katero izmed teh zbirk na poti selitve napravimo vmesno postajo; jo zaustavimo v razstavni hiši in jo – poleg izbranih predmetov v stalni razstavi Med naravo in kulturo – v celoti ponudimo na ogled z občasno razstavo.

Po premisleku, katera naj bo prva med njimi, so bile izbrane skrinje. Zbirka, ki je ob vstopu v naš stari depo osupnila vsakega priložnostnega obiskovalca – bodisi domačega ali tujega strokovnega kolega bodisi novinarja, kulturnika ali politika; prav vse, ki smo jih še posebej v času prizadevanj za lastno razstavno hišo vodili na oglede skrite, javnostim nedostopne nacionalne dediščine –, saj jih je kolekcija skrinj na neki način kar posrkala vase. Do koder jim je segel pogled, po levem ali do konca desnega samostanskega hodnika, so uzrli od tal do stropa kipeče skrinje. Nanizane so bile druga za drugo, druga nad drugo, raznovrstno oblikovane in krašene: od tiste preproste, najstarejše, z vrezano letnico 1596, nekaj renesančnih in baročnih, do bogato poslikanih kmečkih lepotic iz 19. stoletja; od tesarskih, geometrijsko ozaljšanih »prekmurk« in onih od drugod (iz Haloz, Bele krajine, Istre …), intarziranih »primork« in »dolenjk« (z Goriškega, Vipavskega, iz osrednje Dolenjske …), do barvito ocvetličenih »gorenjk« (iz gornje savske doline, iz okolice Škofje Loke, Kamnika …) in drugih prepoznavnih primerkov iz tega ali onega slovenskega kraja. Zdelo se je, da jim ni videti konca … Skrinjam, tej slikoviti zbirki žarečih lesenih draguljev; najraznovrstnejši, najpopolnejši in najobsežnejši na Slovenskem.

O tem – kaj sploh skrinje so, kako so se razvijale skozi čas in v prostoru, kdo, kje in kako jih je izdeloval, v kakšne namene vse so jih uporabljali, kako je bila varovana njihova vsebina … – je na voljo že dobršen zalogaj strokovnih dognanj (bodisi razprav, člankov, katalogov; posebno del Frančka Kosa, Gorazda Makaroviča, Vesne Bučič in Inge Miklavčič Brezigar). Prav na njih temelji naša tokratna razstava; in na avtorskem scenariju postavitve, ki skrinje – te zdaj tu in tam stvarne, zdaj metaforične shrambe dragotin – predstavlja v ritmu menjave vsebine in forme, muzejske pripovedi in galerijske postavitve, skozi naslednja razstavna poglavja: Depo SEM, skrinja skrinj … ; Skrinje skozi čas, prostor, družbo in raznovrstno rabo; Tesarske skrinje; Prvotna in drugotna raba skrinj; Intarzirane skrinje; Izdelovanje, tehnike krašenja in restavriranje skrinj; Poslikane skrinje; Pojoče (glasbene) in govoreče skrinje; Novodobne skrinje?

Skrinje, skrinje, skrinjice torej. Včeraj, danes – do vekomaj?

Mag. Inja Smerdel

SKRINJA

Skrinja je še pisana,
z rožami porisana,
še je lepa, ni več živa;
na ogled v muzeju biva.

Izgubila je lep duh,
platna, prtov, kutin, rjuh,
je nevesta, ki imela
v njej je balo, ovdovela.

Skrinja, lepo pisana
je za nas izbrisana.
Kakor deklici po roži
domu se po skrinji toži.
…

(Tone Pavček, Starožitja, Celje 2004)

Slovenski etnografski muzej hrani 187 skrinj, od tega jih je 172 s slovenskega etničnega ozemlja. Zbirka odraža vso oblikovno in funkcionalno raznolikost skrinj, kakršne so na slovenskem etničnem ozemlju izdelovali in uporabljali od 16. pa vse do 20. stoletja. Primerjavo slovenskih s tistimi iz drugih kulturnih okolij pa omogočajo dve afriški in trinajst slavonskih skrinj. Med slovenskimi prevladujejo skrinje iz kmečkega okolja. Najstarejša nosi letnico 1596. Posamezne meščanske in plemiške ter takšne, ki so se ogledovale po meščanskih in plemiških in so jih uporabljali na večjih kmetijah, pričajo o oblikovnih značilnostih skrinj meščanskega in plemiškega družbenega sloja. Glede na namen uporabe v izvornem okoljih lahko razvrstimo na skrinje za shranjevanje oblek, bale, dokumentov, denarja, živil, orodja in pridelkov. Slednje sodijo k žitnim skrinjam. Pogosto so se posamezne funkcije skrinj med seboj prepletale in prekrivale. Kot potovalne kovčke so uporabljali posebne, srednje velike prenosne skrinje. Manjše, skrinjice, so uporabljale predvsem ženske za shranjevanje nakita, šivalnega pribora, pisem in drugih osebnih predmetov. Poleg takšnih za osebno rabo hrani muzej tudi nekaj skrinj posameznih poklicnih skupin, na primer cehovske in eno notarsko. Zbirka predstavlja štiri temeljne na Slovenskem razvite oblikovne tipe skrinj: tesarske, rezljane, intarzirane in poslikane. Tesarske so izdelovali tesarji; sestavljene so bile na suho, le z medsebojnim ujemanjem lesenih delov v utorih, in utrjene z mozniki. Slovenski etnografski muzej jih je pridobil iz Prekmurja, Štajerske, Bele Krajine, Dolenjske, Brkinov in Istre, kjer so bile tudi sicer v rabi. Intarzirane so iz različnih predelov Slovenije, kot regionalno značilne kmečke intarzirane skrinje pa so tiste z Vipavskega, Goriškega, iz osrednje Dolenjske, značilne so bile tudi za vzhodno Belo krajino. Med številnimi poslikanimi skrinjami v zbirki jih je največ z osrednjeslovenskega in podalpskega območja; posamezni primerki od drugod pa kažejo njihovo sicer manjšo razširjenost tudi na drugih območjih Slovenije. Najstarejše poslikane skrinje v Slovenskem etnografskem muzeju so krašene s kazeinskimi barvami, tiste, ki so nastale od dmge polovice 18. stoletja dalje, pa imajo oljne poslikave. Predvidoma najstarejša je oljna poslikava iz leta 1774. Številčno najskromnejše v zbirki so rezljane značilne predvsem za zahodno Slovenijo. Najstarejše skrinje v Slovenskem etnografskem muzeju so iz prvih desetletij 20. stoletja. Kustosi so zbirko skozi leta dopolnjevali po regionalnih, oblikovnih in funkcionalnih kriterijih. Ob skrinjah seje ohranilo pestro dokumentacijsko gradivo, ki dopolnjuje zgodbo o njihovem "življenju" pred prihodom v muzej. Tako je počasi nastajala ena od najštevilčnejših zbirk predmetov v muzeju.

Mag. Polona Sketelj