Pokrito ali odkrito: pokrivala iz zbirke SEM
Spletna razstava z naslovom Pokrito ali odkrito prinaša možnost seznanjanja z večjim številom izbranih pokrival, ki jih hrani SEM, niso pa trajno dostopni očem javnosti.
Pokrivala iz zbirke SEM so obiskovalcem v manjšem številu predstavljene na stalni razstavi Med naravo in kulturo (2006), kjer ilustrirajo osnovno tipologijo in mnoge pomene tega kulturnega elementa. V kontekstu z drugovrstnimi predmeti nagovarjajo širše teme na tej isti razstavi, a tudi nekaterih drugih stalnih in občasnih razstav SEM.
Oblika, ki veča javno dostopnost muzejskih zbirk in hkrati poglablja predstavljene vsebine na razstavah, je prav spletna razstava pred vami. Seveda ni tako obsežna kot tiskana oblika, ki kataloško in študijsko obdela prav vse enote iz zbirke v času natisa (gl. Pokrivala: Zbirka SEM, 2004). Prinaša pa ilustrativen in širši izbor pokrival iz zbirke SEM, dopolnjen s podatki in kratkimi besedili. Z njimi so predstavljena pokrivala po osnovni tipologiji, načinih izdelave in krašenja, prav tako po načinih rabe oz. pomenih, ki se tvorijo skozi izbiro in rabo, hrambo in spomin.
Pokrivala vedno znova in znova
Med najopaznejšimi in tudi najzgovornejšimi dodatki so tisti, ki jih nosimo na glavi: pokrivala, naglavni okras, dodatki za pričeske, dodatki za obraz. Pokrivalo v osnovi ščiti nosilca pred mrazom, vetrom, mokroto, vročino in sončnimi žarki, pred umazanijo, znojem, poškodbami pri padcih, udarcih in podobno. Obenem imajo izjemno zgovorno družbeno funkcijo, saj z nemo govorico oblike, materiala, krašenja in okoliščine rabe okolici sporočajo, kdo so tisti, ki jih imajo na glavi in za kakšno priložnost gre. Tako je mogoče v pokrivalih razpoznati sestavino družbenega dopolnjevanja vsakega osebnega videza posebej.
Do sredine 20. stoletja so bila pokrivala pogosto v rabi tako v mestih kot na vasi, odkrita glava oz. neuporaba pokrivala pa se je zdela v vsakdanjih okoliščinah sprejemljiva le za otroke in mlajše neporočene ljudi. Ti so pokrivala uporabili predvsem za zaščito pred vremenom ali pri delu. Vsi ostali so – poleg tega, da so si glavo ustrezno zaščitili – sledili družbenim normam primernosti in vidnega razmejevanja med družbenimi plastmi, znotraj skupin pa še med bolj ali manj bogatimi, uglednimi, imenitnimi ... Družbeno vzgojena struktura primernosti vedno predvideva tudi razlike glede na spol, starost in zakonski stan.
Norme pokrivanja in odkrivanja glav so v družbah z vplivnim religijskim sistemom tesno prepletene še z verskimi pravili, kako izkazovati spoštovanje in pokornost bogu in vladarju, v razširjeni obliki pa tudi cerkvenim predstavnikom in posvetni gospodi. A pravila so bila drugačna za moške in ženske – v krščanski družbi na primer, je izraz moškega spoštovanja in dolžne podrejenosti odkrita glava, izraz ženske pokornosti in družbene podrejenosti pa dosledno pokrita glava in je veljalo predvsem za poročene. Takšna pravila so tekom 19. stoletja bolj ali manj prešla le še na polje bontona in vljudnostnih kretenj, npr. moškega privzdigovanja klobuka ob pozdravu.
V drugi polovici 20. stoletja so se v mnogočem sprostile tudi vsakdanje navade (ne)pokrivanja glav. Razoglavost je postala družbeno sprejemljiva za večino priložnosti, starosti, spolov, družbenih slojev. Kljub temu so se starih navad in pokrivanja glav v imenu spodobnosti in primernosti še dolgo držali starejši ljudje v mestih in na podeželju.
Če je prva polovica 20. stoletja ustvarila obilje novih oblikovnih in funkcionalnih različic pokrival, je druga polovica stoletja dodala pokrivalom nekatere nove, npr. reklamne in priložnostno-sporočilne funkcije. Starim oblikam so se pridružile nove, nekdanja pokrivala pa so dobila drugačne, prenesene pomeni in načine rabe.
Glavne skupine pokrival
Zbirka pokrival SEM šteje prek 1.700 enot; začetki njenega zbiranja sodijo v čas Kranjskega deželnega muzeja (gl. spletno razstavo Najstarejše zbirke SEM - Kranjski deželni muzej in njegove tekstilne zbirke). Skladno s spremenjenimi zbiralnimi kriteriji se je zbirka skozi čas dopolnjevala in podatkovno krepila. S tem je pridobila večje pričevalne potenciale kot druge zbirke, pa naj gre za različna zgodovinska obdobja ali sodobnost, vsakdanje ali praznične priložnosti, delovne ali prostočasne dejavnosti, redno rabo ali občasno dopolnilo siceršnje gologlavosti, dragocene in redke primerke sofisticirane izdelave ali množične izdelke z majhno cenovno vrednostjo.
Po osnovni obliki in načinu nameščanja na glavi se pokrivala ločijo v: ploske oz. nekrojene oblike pokrival (peče in rute) in krojene oz. bolj ali manj utrjene oblike pokrival (avbe; klobuke in kape/čepice). Skupine pokrival smo dopolnili še s tistim delom naglavnega okrasa iz zbirke, ki nadomešča pokrivala v njihovi označevalni funkciji (parte, šaplje, krone in venčke).
Nekrojena pokrivala
Oblikovno enostavno pokrivalo, zgolj plosko urezano iz take ali drugačne tkanine, sodi med najstarejše in najsplošneje razširjeno pokrivalo moških in žensk v številnih kulturah, tudi kot del tradicionalnega oblačilnega videza nekaterih poklicnih, etničnih in religioznih identitet. Čeprav mu je vsak čas in vsako okolje dodalo oblikovne in pomenske posebnosti, se je v osnovni obliki ohranilo do danes. Blago različnih materialov in velikosti je urezano v kvadrat, pravokotnik ali trikotnik, nato pa se na različne načine polaga, guba, ovija ali zavezuje na glavo.
Pokriva teme, lase in vrat, obraz pušča v celoti ali deloma odkrit. S tem varuje glavo pred vremenskimi razmerami in jo zakriva skladno z družbenimi merili primernosti oz. spodobnosti. A je obenem lahko tudi okras in prestiž. Od nekrojenih pokrival so se v naši zbirki ohranile številne ženske belo vezene peče iz 19. in 20. stol. in raznovrstne pisane rute, ki so nadomestile starejše peče po sredini 19. stol.
Peče
Podskupine in poimenovanja [Galerija predmetov]
Načini zavezovanja [Galerija fotografij]
Rute
Podskupine in poimenovanja [Galerija predmetov]
Načini zavezovanje [Galerija fotografij]
Krojene in utrjene oblike pokrival
Za razloček od ploskih oz. nekrojenih pokrival, pri katerih je iz urezanega kosa tkanine dosežena želena oblika šele s polaganjem, zvijanjem, gubanjem in zavezovanjem na glavi, je oblika pokrival iz druge skupine vsaj v enem delu utrjena. Ta pokrivala so sestavljena vsaj iz dveh delov. Na glavo se zavezujejo, spenjajo ali – če gre za trdne “samostoječe” oblike – polagajo.
Vsaka od teh skupin ima svoj oblikovni in pomenski razvoj, čeprav so se v istih kulturnih okoljih pojavljale kot vzporedne ali celo dopolnjujoče se oblike. V to skupino pokrival uvrščamo avbe in avbam podobna pokrivala, čepice oz. kape in klobuke.
Avbe in avbam podobna pokrivala
Avbe z mehkim oglavjem [Galerija predmetov]
Avbe s trdim oglavjem [Galerija predmetov]
Čepice in kape
Moške čepice in kape [Galerija predmetov]
Ženske čepice in kape [Galerija predmetov]
Klobuki
Moški klobuki [Galerija predmetov]
Ženski klobuki [Galerija predmetov]
Naglavni okras namesto pokrivala
Tako ali drugačno krašenje glav – s pokrivali ali drugim okrasjem – je pogosta in priljubljena sestavina v različnih časih in družbenih okoljih. Krašenje s cvetjem in materiali, ki so po obliki, velikosti, barvitosti, dragocenosti … presegali vsakdanjik, označuje slavnostne okoliščine in ljudi s poudarjeno vlogo v njih, pa naj gre za koledarske praznike, mejnike življenjskega kroga ali praznike lokalnega značaja.
Naglavni okras [Galerija predmetov]
Od zamisli do izdelka
Izbrani materiali in način izdelave neposredno vplivajo na obliko in končno podobo izdelka; znanje in spretnost sta odločilni pri osnovnem kroju, pa tudi pri izvedbi funkcionalnih in krasilnih elementov oblačila. Način prodaje je pri širjenju izdelkov pomemben, saj bistveno vpliva na dostopnost in možnost izbire.
Izdelovanje
Osnovna tvoriva za pokrivala so lahko domače ali obrtniške izdelave (npr. laneno platna, sukna, polsti, slama itd.), velika večina pokrival iz naše zbirke pa vendarle temelji na uporabi obrtniško in industrijsko izdelanih tekstilij (lanena in bombažna platna, svile, sukna in polsti, til, strojne čipke …), oblikovanih v pokrivalo z različnimi tehnikami šivanja, pletenja, modeliranja ...
Glede na način izdelovanja in izdelovalca so možnosti različne: od lastne izdelave do izdelave po naročilu (unikatna obrtniška izdelava) in serijske izdelave (maloserijski ali množični izdelki standardnih mer in oblik, ki jih ponujata obrt in industrija).
Tehnike, kompozicija in motivika krašenja so odvisni od vrste predmetov, na katerih so izvedeni. V enostavnih oblikah so – tako kot pri izdelovalcih – lahko nastajali v lastnih okvirih, večina pa je vendarle presegla veščine in znanje domače izdelave. Zahtevnejše tehnike so zahtevale roke specializiranih poklicnih vezilj, šivilj, čipkaric in drugih obrtnikov. Dragocenejše ali redko tvorivo okrasja pa je že v osnovi znanilec večje vrednosti, saj je dostopno le premožnejšim.
Krasilne tehnike in lokacije [Gallerija predmetov]
Krasilni deli in dopolnila [Galerija predmetov]
Od izbire do rabe in pomenov
Izbira lastnega pokrivalu je le do neke mere prepuščena posamezniku, ki je del kompleksne družbe. Namembnost pokrival je večplastna - nad temeljno funkcijo zaščite se plastijo druge, bolj navzven komunikativne funkcije, ki opredeljujejo razmerje med nosilcem in njegovo okolico. Izbira zato praviloma sledi družbeno pripisanim pomenom, način rabe pa le-te ohranja žive.
Zaščitna raba
O zaščitni funkciji pokrival lahko govorimo, kadar je njihova raba vezana na klimatske, sezonske in splošne vremenske razmere. O zaščitni funkciji pokrival lahko govorimo, kadar je njihova raba vezana na klimatske, sezonske in splošne vremenske razmere. Te narekujejo izbiro oblik in izbranih tvoriv, včasih pa tudi način nameščanja na glavo. Glavi priležni kroji pokrival ali možnost tesnejšega zapenjanja/zavezovanja, obenem pa topli, neprepustni materiali so vezani na pokrivala za vetrovno, deževno oz. zimsko vreme (taka so npr. kožuhovinasta, volnena, polstena pokrivala).
Nasprotno od tega nudijo zračna, udobnejša in manj nepriležna pokrivala, kot so slamnati klobuki ali ohlapno zavezane ali zgolj položene rute, zaščito pred sončno pripeko, znojenjem, pa tudi pred delovno umazanijo. Izrazito zaščitno funkcijo pred poškodbami pri delu, v prometu ali pri športnih aktivnostih ima raznovrstna skupina čelad, ki v zbirki še niso zastopane v večjem številu.
Zaščitna pokrivala [Galerija predmetov]
Normativna in označevalna raba
Izbira primernega pokrivala (in vseh drugih kosov oblačil in dodatkov) je vedno odraz dobro ali slabo naučenih družbenih pravil; ta se s časom tudi spreminjajo.(Ne)ustrezna raba je pod drobnogledom okolice: nagrajena je s sprejetostjo in z določeno mero ugleda, na drugi strani pa kaznovana s posmehom ali prezirom.
Družbeno normirana raba je notranje razlikovalna oz. razmejevalna - predvideva ustrezne oblike pokrival, ločene po spolu, starosti, (zakonskem ali družbenem) stanu, po tipu kraja (vaško, trško, mestno, predmestno okolje) ipd. Drugačno pokrivalo velja za primerno, če gre za vsakdanje ali praznične razmere, če gre za domače ali delovno okolje, šport, izlet, ples ali obisk mestne promenade.
Obeleževanje priložnosti [Galerija predmetov]
Razkazovanje družbenega položaja [Galerija predmetov]
Poklicno označevanje [Galerija predmetov]
Pripadnostno izražanje [Galerija predmetov]
O prenešenih pomenih
Predstave o pokrivalih, ki naj bi jih nosili v preteklosti na izbranih geografskih območij (krajevnih, pokrajinskih, regionalnih, državnih) ali v okviru družbenih razredov (plemstva, meščanstva, kmetstva, delavstva) so praviloma pretirano posplošene - iz pisanih življenjskih različic so prerasla v toga pravila o tem, kaj je prav oz. kaj je res.
V tem procesu stilizacije se stilizira oblika pokrival in pripišejo se jim novi pomeni. Na primer: kaj naj bi veljalo za najbolj »naše«, »domače«, kaj naj bi bilo »oblastno«, »gosposko«, »revolucionarno«, »nazadnjaško« ali »napredno«, kaj je »snobovsko«, »razvratno« itd. Takšne konotacije pokrival so pogosto izrabljene za simbolno govorico odrskih in prireditvenih akterjev v gledaliških, filmskih in pustnih kostumih, pa tudi poustvarjenih historičnih ali pripadnostnih kostumih, ki spremljajo različne prireditve in poustvarjalne dejavnosti.